Filozofiranje, mogoče kaj več?

Skrajni čas, da napišem kaj novega. Ja, da bo kaj tudi zapisano ostalo ;) Yeah, like anyone reads this shit! Ok, razen moja cimra ;) Ki že itak zna vse. No, SKORAJ vse.
Ta mesec bom v Ljubljani, izpiti pač. Nič preveč drastičnega, zaenkrat. Poljščina skoraj obdelana, slovenščina še dva, pa smo na konju. Trojanskem, seveda. Dio mio, ravno radio poslušam. Kak je ta svet, ma ne znam ali je kaj z mano narobe ali je svet ponorel. Pravi sejem ničevosti. Ampak, ko se ti zdi, da si samo ti ''čuden'', ugotoviš, da nisi sam. Ljudje nočejo takšnega sveta, vsaj podzavestno ne, ampak se ne znajdejo drugače, kot da se gredo ''gone with the wind'' aka vetrogončiče. Vsi iščemo, ampak vsak po svoje. Iščemo srečo, nekateri tukaj, drugi tam. Iščemo pa jo. Mogoče je ne najdemo takoj, ampak najdemo pa jo, zagotovo. Samo ne zavedamo se tega, dokler ne mine. Dokler ne ''dojamemo'', dokler jo ne spoznamo, ko smo na tleh. Lahko rečem, da sem srečen človek, ki se tega velikokrat ne zaveda. Ampak, srečna sem, včasih celo bolj kot nekateri, ki mislijo, da so srečni, ampak v resnici niso. Lažna sreča, to je ta ničevost sveta.
Priporočam, da poslušaš The Sound of Silence od Paula Simona in Arta Garfunkela.
Ljudje govorijo, ne da bi spregovorili, ljudje slišijo, ne da bi prisluhnili, ljudje pišejo pesmi, ki si jih glasovi nikoli ne delijo in nihče si ne upa zmotiti zvoka tišine. Delamo vse, ampak nikoli se ne znamo ustaviti v tem ponorelem svetu, in se vprašati: Zakaj? Čemu? Ali je to prava smer? Ne znamo prisluhniti sebi, svojim instinktom. Vedno vemo, kaj je prav in kaj ne, ampak si ne prisluhnemo. Pustimo, da nas vodi lažni kažipot. Mogoče pa se tokrat ne bomo obrnili ravno pred prepadom - propadom.